KAKO JE RAKOLOVEC REŠIL GRAŠČAKOVO HČER
Legenda o otoški potici
Pred davnimi, davnimi leti, pisalo se je leto 1252, se je v grad na otoku sredi reke Krke vselil graščak z družino in služabniki. Krka jim je dajala ribe in rake jelševce, po grajskem vrtu so se sprehajali in opazovali smaragdno reko. Graščak je imel prelestno hčer, ki pa ni znala plavati. Kljub temu jo je reka Krka nadvse prevzela. Pogosto je posedala na kamnu ob najbolj mirnem delu reke in si razčesavala svoje kodraste lase in reka ji je bila ogledalo. Oče je bil silno ponosen na svojo lepo hčer, stalno je pazil na njo in jo kar naprej svaril: “Le pazi mi, da ti med česanjem ne spodrsne na kamnu, saj ne znaš plavati in se lahko utopiš!” Najbolj močno pa si je želel, da bi hči dobila zares pravega ženina … A glej ga zlomka, nekega dne si je graščakova hči spet razčesavala svoje kodre in se je nekoliko preveč nagnila h Krki. Spustila je glavnik in se poskušala oprijeti kamna, na katerem je sedela, a je bilo že prepozno. Čofnila je v reko in začela na ves glas vpiti na pomoč. Reka pa jo je že začela odnašati od brega in njen glas je postajal vedno bolj šibak.
Na zgornjem delu otoka, kjer se Krka razcepi v dva kraka, je lovil rake jelševce Tone, mlad, postaven fant iz bližnje vasi. Rakov je bilo takrat v Krki na pretek in jih je zlagal med koprive v rakolovki; tako so jih potem z vozom odpeljali vse do cesarskega Dunaja, da so ostali živi. Ko je zaslišal vpitje na pomoč, je takoj prekinil rakolov in odhitel v smer, od koder so se slišali klici. Pritekel je do kraja, kjer se je utapljala graščakova hči in na vodni površini so se videli le še njeni kodrasti lasje. Zato je hitro skočil v reko, zaplaval do dekleta in jo rešil. Graščak je bil že na robu obupa, ko je z grajskega stolpa opazoval dogajanje, a se je hitro razveselil, ko je videl, kako je Tone rešil njegovo hčer. Še več, tako je bil navdušen, da je že iz stolpa zavpil: “Ti si pravi junak in boš mojo hčer dobil za ženo!”
To se je tudi zgodilo! Na gradu so že čez nekaj dni pripravili imenitno poroko in gostijo. Ženinova mati, sicer kmečka žena, tokrat ni prinesla nevesti v dar pletenice, ampak slastno in sočno potico z nadevom iz orehov, jabolk, medu in rozin iz dolenjskega grozdja, ki so jim takrat še rekli cvebe. Tudi potica takrat še ni imela v sredini luknje, kot jo imajo dandanašnje. Pirovali so sedem dni in sedem noči in jedli potico, ki jo je ženinova mati spekla v največjem potičniku. Ker je bila ta potica novost tudi za grajsko kuharico, so jo od tedaj začeli imenovati otoška potica. In prav táko pripravljajo v Gradu Otočec še danes! Tudi kamen ob Krki je še vedno na mestu, kjer bi lepa grajska hči lahko za vedno končala v reki. In še nekaj: pogumni Tone je po poroki svojo lepo ženo najprej naučil plavati!
Zapisal Janez Bogataj
